Zgodovina kraja

Prvi dokazi o poseljenosti območja današnje občine Štore so iz 6. stoletja. V Laški vasi je leta 1909 ob rigolanju vinograda kmet Šuhel odkril okoli 50 skelet, ob njih pa razne drobne predmete (uhane, ostanke ogrlic in nekaj fragmentov posod). Kmet je kasneje te predmete prodal neznancu, ki je trdil, da je iz muzeja in za njimi se je izgubila vsaka sled. V celjskem muzeju so tako ostali ohranjeni le trije predmeti: dva srebrna uhana s kvačico in en bronast uhan s kocko. Kasneje so arheologi na istem območju odkrili še trinajst skelet, ki pa jih hranijo v muzeju Gradcu.

V Kanjucah pri Slatini (Slapna raven, Slapušak in tudi Slapšak) so našli neolitsko sekiro in bronasto sekiro z ušesci. Ti redki materialni dokazi pričajo, da je bilo območje današnje občine Štore poseljeno že daleč nazaj v preteklosti, ob prihodu naših prednikov pa so se staroselci počasi stopili s Slovenci, na kar nas spominja tudi ime vasi Laška vas. Tudi prve omembe krajev v pisnih virih pričajo o zgodnji poseljenosti: Straža se prvič omenja leta 1254, Zaklepeca leta 1341, Loke leta 1346, Sv. Lovrenc in Gorica leta 1403, Laška vas leta 1353, Ogorevc leta 1264, Šentjanž leta 1525, Babni vrh leta 1464, Javornik leta 1264, Mrzla planina leta 1344, Polžnica leta 1265, Svetina leta 1403, Svetli dol 1753 in reka Voglajna leta 1025. Prebivalstvo je bilo vse do konca druge svetovne vojne odvisno od kmetijstva: poljedelstva, živinoreje, sadjarstva, čebelarstva, gozdarstva. Nekateri zaselki pa so bili poznani tudi po domači obrti (lončarstvo, oglarstvo, steklarstvo …). Z razvojem industrije se je v drugi polovici 19. stoletja veliko ljudi zaposlilo v Štorah in njeni bližnji okolici.

ŠTORE
Do druge polovice 19. stoletja naselja Štore praktično ni bilo. Na tem mestu sta stali dve kmečki domačiji na severni in prav tako dve na južni strani Voglajne. To območje je spadalo v katastrsko občino Kresnike, ki so jo sestavljali trije zaselki: Kresnike, Lipa in Pečovje. Legenda pripoveduje, da so Kresnike svoje ime dobile v času turških upadov, ko je eden od prebivalcev vedno stražil in obveščal pred Turki. Turško nevarnost je najavljal s kresom, zato so ga domačini poimenovali Kresnik. Tudi prebivalcem k.o. Kresnike je do prve polovice 19. stoletja vsakdanji kruh odmerjala izključno zemlja.
Čeravno se nam danes zdi, da je nastanek železarne rodil ime, ki ga nosi kraj, Štore torej, pa temu ni tako. O nastanku imena kraja obstaja več hipotez. Po prvi naj bi kraj dobil ime po posekanih drevesih – štorih. Ker so bili v plemiški občini Teharje gozdovi skupna last, so jih ljudje pridno sekali, tako da jim je moralo sodišče večkrat zagroziti s kaznimi. Od sekanja so ostali štori, po katerih so dobile ime tudi domačije in rodbine. Druga hipoteza pravi, da je stal ob današnji železniški progi štor mogočnega hrasta, ob njem pa je izviral studenec. Ljudje, ki so hodili tja po vodo, so govorili: “gremo v štor po vodo”. Po tretji teoriji, po mnenju zgodovinarjev najverjetnejši, naj bi kraj dobil ime po družini Storr, ki je imela v prvi polovici 19. stoletja v lasti ozemlje na katerem stoji železarna.

RUDNIK (BERGBAU) IN ŽELEZARNA
Da so Štore danes znane kot železarski kraj gre pripisati temu, da so v bližnjih gričih že v začetku 19. stoletja odkrili zaloge rjavega premoga. Ignacij Novak je leta 1836 pod takratnimi oblastmi dobil prvo fevdno pismo s katerim so mu podelili potrebne fevdne zajme, ki so obsegali: rov sv. Boltožarja, rov sv. Frančiška, rov nadvojvode Ivana, sv. Viljema rov, rov sv. Ignacija, rov sv. Raimunda in rov sv. Frančiška. Ignacij Novak je leta 1850 vso jamsko posest prodal Frideriku Brunonu Andrieu, ki je kmalu začel delati načrte za železarno. Med gradnjo mu je primanjkovalo denarja, zato je za vlagatelja in solastnika sprejel Pavla Putzerja, ki je kmalu postal celotni lastnik. Iz dokumentov je moč razbrati kako velika je bila železarna že takrat: imela je poslopja, opremo, pisarno, stanovanja, točilnico, rudnik (s Frančiškovim in Jakobovim rovom) z rudarskim domom, železnico in kamnolomom, apnenice, priprave za izdelovanje ognjeodporne opeke, povezavo z državno železnico, kmečki mlin, hišo v Štorah in pisarno v Celju. Podjetje je zaposlovalo 7 uradnikov, 4 nadzornike, 350 delavcev, 18 vajencev in v rudnikih na Pečovju in v Laški vasi 106 rudarjev. V naslednjih letih je podjetje hitro raslo in postalo eno najmočnejših v Spodnji Štajerski, vendar pa se je lastnik v cilju čim večjega napredka močno zadolžil, kar je privedlo do tega, da je podjetje lata 1865 postala delniška družba imenovana “Rudarsko in železarsko podjetje Štore”. Leta 1878 je podjetje kupil Karel Neufeld, ki je sedež podjetja prestavil na Dunaj. V tovarni so izdelovali sivo litino in v pudlarni jeklo. Med prvo svetovno vojno je železarna izgubila svoje tržišče, ki ga je polagoma nadomestila v novi Jugoslaviji. Kasneje so železarno večkrat dogradili in obnovili, po letu 1960 pa začeli tudi z gradnjo novih obratov Štore II, ki se danes nahajajo v Občini Celje.
Rudnik v Pečovju in Laški vasi se je v ljudskem jeziku imenoval Perkpau (kar je popačenka nemške besede Bergbau) in to ime se je ohranilo do danes. V času njegovega delovanja (od leta 1845 do 1926) je rudnik večkrat dožvel nesrečo, saj ga je kar trikrat zalila voda in ni deloval, to se je zgodilo zadnjič, leta 1926 ko so ga tudi dokončno zaprli. V letih 1950 do 1960 je bil aktiven še en rov na posestvu Jesenek v Laški vasi, ki pa je bil skoraj pod površino (2 m) in je zaposloval 11 ljudi.
Nekoliko višje od tovarne, pod hribom je leta 1879 grof Montecuccoli zgradil tovarno nepregorljive kvarcitne in šamotne opeke. Štejemo ga med najstarejše proizvajalce te opeke v srednji Evropi. Šamotna je začela obratovati leta 1880, pogoji za delo pa so bili težki in zdravju škodljivi. Obrat je imel na začetku eno peč za žganje gline, uporabljali pa so surovine iz bljižnje okolice. Proizvodnja je zamrla po drugi svetovni vojni. (vir: Občina Štore)

Comments are closed.