Naš kraj

Rudnik (Bergbau) in železarna
Da so Štore danes znane kot železarski kraj gre pripisati temu, da so v bližnjih gričih že v začetku 19. stoletja odkrili zaloge rjavega premoga. Ignacij Novak je leta 1836 pod takratnimi oblastmi dobil prvo fevdno pismo s katerim so mu podelili potrebne fevdne zajme, ki so obsegali: rov sv. Boltožarja, rov sv. Frančiška, rov nadvojvode Ivana, sv. Viljema rov, rov sv. Ignacija, rov sv. Raimunda in rov sv. Frančiška. Ignacij Novak je leta 1850 vso jamsko posest prodal Frideriku Brunonu Andrieu, ki je kmalu začel delati načrte za železarno. Med gradnjo mu je primanjkovalo denarja, zato je za vlagatelja in solastnika sprejel Pavla Putzerja, ki je kmalu postal celotni lastnik. Iz dokumentov je moč razbrati kako velika je bila železarna že takrat: imela je poslopja, opremo, pisarno, stanovanja, točilnico, rudnik (s Frančiškovim in Jakobovim rovom) z rudarskim domom, železnico in kamnolomom, apnenice, priprave za izdelovanje ognjeodporne opeke, povezavo z državno železnico, kmečki mlin, hišo v Štorah in pisarno v Celju. Podjetje je zaposlovalo 7 uradnikov, 4 nadzornike, 350 delavcev, 18 vajencev in v rudnikih na Pečovju in v Laški vasi 106 rudarjev. V naslednjih letih je podjetje hitro raslo in postalo eno najmočnejših v Spodnji Štajerski, vendar pa se je lastnik v cilju čim večjega napredka močno zadolžil, kar je privedlo do tega, da je podjetje lata 1865 postala delniška družba imenovana “Rudarsko in železarsko podjetje Štore”. Leta 1878 je podjetje kupil Karel Neufeld, ki je sedež podjetja prestavil na Dunaj. V tovarni so izdelovali sivo litino in v pudlarni jeklo. Med prvo svetovno vojno je železarna izgubila svoje tržišče, ki ga je polagoma nadomestila v novi Jugoslaviji. Kasneje so železarno večkrat dogradili in obnovili, po letu 1960 pa začeli tudi z gradnjo novih obratov Štore II, ki se danes nahajajo v Občini Celje.
Rudnik v Pečovju in Laški vasi se je v ljudskem jeziku imenoval Perkpau (kar je popačenka nemške besede Bergbau) in to ime se je ohranilo do danes. V času njegovega delovanja (od leta 1845 do 1926) je rudnik večkrat dožvel nesrečo, saj ga je kar trikrat zalila voda in ni deloval, to se je zgodilo zadnjič, leta 1926 ko so ga tudi dokončno zaprli. V letih 1950 do 1960 je bil aktiven še en rov na posestvu Jesenek v Laški vasi, ki pa je bil skoraj pod površino (2 m) in je zaposloval 11 ljudi.

Iz Štor se odpravimo proti Svetini. Kmalu se pred vami na levi strani odpre čudovita dolina, v kateri leži idilična vasica Kompole s podružnično cerkvijo sv. Lovrenca, ki stoji na robu vasi Kompole in je obdana s pokopališčem. Cerkev je zgradila fevdalna družina Saiffner v drugi polovici 14. stoletja, v pisnih virih pa je prvič omenjena leta 1525. V njej je velik oltar, ki je izdelan v neorenesančnem slogu in ima na sredini kip sv. Lovrenca, na eni strani kip sv. Pavla in na drugi sv. Petra. Če nadaljujete pot proti Svetini, boste kmalu na levi uzrli cerkev sv. Janeza Krstnika, točno tam, kjer je nekoč stal Prežin, eden redkih starih gradov na južnem Štajerskem, ki ima tudi v nemški obliki ohranjeno prvotno slovensko ime. Izvira iz glagola prežati – lokacija je res omogočala imeniten razgled po dolini Voglajne. O nekdanjem gradu skoraj ni sledi. Ohranjen je še stari, v skalo vklesani grajski jarek, po mnenju nekaterih zgodovinopiscev pa je nekdanji stolp gradu današnji zvonik cerkve sv. Janeza. Pozneje so gradu rekli Prožin in tako je dobila ime Prožinska vas. Pot nas na kocu privede na Svetino.

Je hribovsko naselje z gručastim jedrom, ki leži med hriboma Romanco na desni in Velikim vrhom na levi strani, na nadmorski višini 683 m. Vas je etnografsko zanimiva in spomeniško zavarovana, saj je ohranila podobo, ki jo je dobila po požaru l. 1714.

Celjski urbar iz leta 1480 prvič omenja kraj – Pri vseh svetnikih, takšno naj bi bilo po nekaterih razlagah njeno prvotno ime, sicer pa domačini kraj imenujejo Svetje. V poznem srednjem veku so se tod stikala tri zemljiška gospostva: celjska, prežinska in laška. Področje je bilo v rokah Celjskih grofov, nato Habsburžanov, nato so si sledili razni lastniki, med drugimi tudi laški gospodje. Med letoma 1850 in 1933 je bil kraj celo občina s 564 prebivalci, ustanovljena v sklopu organiziranja avstrijske uprave, nato je bila priključena občini Teharje, cerkveno pa je pripadala župniji sv. Ruperta nad Laškim.

Začetki šolstva segajo v leto 1872, ko so tu zgradili prvo šolsko poslopje. Na prehodu v 20. stoletje je bilo tukaj kar 133 učencev enorazredne OŠ. Tedaj je tukaj služboval učitelj in šolski vodja Ivan Stukelj, član vrtnarske družba iz Gradca in izvrsten vrtnar, ljudski pripovednik in pisec poljudnih pedagoških spisov. Godba na pihala je še danes ponos Svetinčanov, katere začetki zbiranja segajo v leto 1897, ko so se mladi glasbeniki začeli zbirati ob Ivanu Ulagi. Tedaj je godba štela nekaj nad 10 članov, danes pa jih šteje okrog 20. Že tedaj je bil kraj priljubljena izletniška točka zaradi ugodnih smučarskih terenov, smučarske vlečnice in planinskega doma na Romanci.

Ljudje so se tukaj vse do 1. sv. vojne preživljali predvsem z gozdarstvom, oglarstvom, živinorejo, čebelarstvom, prodajo češenj, kostanja in krompirja. Pred 2. sv. vojno je bilo tukaj 20 hiš. Po 2. sv. vojni je kraj pripadel občini Celje. Ljudje so se začeli množično zaposlovati v industrijskih obratih v Štorah in Celju ter se izseljevati v dolino. Od leta 1995 Svetina pripada občini Štore.

Prgišče hiš, nekaj toplarjev, mogočna romarska cerkev Marije Snežne in manjša cerkev sv. Križa ter neverjetni razgled na okoliške griče vse do Boča so že dvakrat (leta 2004 in 2006) očarali Slovensko turistično zvezo, ki je Svetini nadela ta laskavi naziv.