Alma

M. Karlin

Alma Karlin: Popotniška Vizionarka

potni list

Alma Ida Wilibalda Maximiliana Karlin se je rodila Slovencema, očetu Jakobu Karlinu, ki je bil major avstro-ogrske vojske, in materi Vilibaldi, učiteljici na celjski dekliški šoli. Oče Jakob je umrl leta 1898 zaradi jetike, ko je imela osem let. Kot večji del tedanjega celjskega meščanstva je tudi Alma govorila in pisala v nemškem jeziku, slovenskega jezika pa ni govorila najbolje in ga ni uporabljala veliko (le pogovorno). V družini so govorili nemško. Zgodaj je pokazala smisel za glasbo, risanje, še najbolj pa za učenje tujih jezikov.

Srednjo šolo je končala v Gradcu, od tam pa je leta 1909 odšla v London študirat jezike. Študirala je angleščino, francoščino, latinščino, italijanščino, norveščino, danščino, ruščino in španščino.

V začetku 1. svetovne vojne, leta 1914, se je morala umakniti na Švedsko in Norveško, ker je bila kot državljanka Avstro-Ogrske v Londonu nezaželena. Leta 1918 se je vrnila v Celje, kjer je ustanovila šolo za tuje jezike, dozorela pa je tudi odločitev za potovanje okoli sveta. Iz prihrankov si je kupila svoj prvi pisalni stroj, slovito eriko, ki jo je spremljala do konca življenja. Na pot se je pripravljala tako, da je vadila v slikanju in se dodatno učila zemljepisa, zgodovine, naravoslovja, botanike in zoologije.

24. novembra 1919 je že odšla na pot in bila zdoma vse do leta 1928. Po dolgem čakanju je dobila vizo za Japonsko. V tem času je prepotovala velik del sveta in med drugim obiskala Južno Ameriko in Severno Ameriko, Daljni vzhod, Tihomorske otoke, Avstralijo, Nova Zelandija in Jugovzhodna Azija. O svojem potovanju in doživetjih je pisala v različnih časopisih in revijah, med drugim tudi v glasilu celjskih Nemcev Cillier Zeitung, v nemška časopisa Neue Illustrierte Zeitung in Der deutsche Bergknappe. Bila je dolgoletna zbirateljica. Večino predmetov, ki jih je nabrala na svojih potovanjih, je pošiljala domov (nekateri ohranjeni primerki z njenih potovanj so danes shranjeni v Pokrajinskem muzeju v Celju). Njena zadnja postaja na potovanju pa je bila Indija, od koder se je koncem leta 1927 vrnila v Celje.

Po zasedbi Jugoslavije 1941 je bila aretirana in predvidena za izgon v Srbijo in naprej v taborišče Dachau, vendar so jo po posredovanju vplivnih nemških prijateljev izpustili. Kot znana nasprotnica nacizma se je v strahu pred gestapom avgusta 1944 odpravila v partizane. Upala je, da bo s pomočjo partizanov prišla do Angležev. Vendar ji z osvobojenega ozemlja v Beli krajini partija kljub bolezni ni dovolila k Angležem v Italijo, saj “je bila hkrati antinacistka in antikomunistka”. O tem je zapisala:

Omenila sem, da sem se novembra 1944 obrnila na angleško misijo.
»Za kaj takega te lahko ustrelijo,« se je glasil odgovor, »kajti dovoljenje ti lahko da samo naša skupščina. Angleži nimajo kaj odločati, saj jih večina dela za njihovo obveščevalno službo in jim pač ne moremo zaupati. To te lahko stane glavo.« 
»Zaradi naštevanja mojih del že ne!« sem odvrnila jezno.
Zdaj sem si prvič jasno rekla: Ta sistem ne more biti prida, ker temelji na terorju. Če se me tako bojijo spustiti ven samo zategadelj, ker nisem njihovih političnih nazorov, čeprav sem premišljeno pristopila v njihovo Osvobodilno fronto in se vedno razglašala za nasprotnico nacizma, potem je bilo vse skupaj zaman. Odtlej sem se v sebi vse bolj oddaljevala od osvobodilnega gibanja. Hvaležnost bi me zavezovala, a ker so me proti moji volji zadrževali tukaj, sem postala njihova nasprotnica.

alma in thea
Alma in Thea

Partizani so jo spustili le v Dalmacijo, od koder se je po končani vojni vrnila v Celje. Umrla je zaradi tuberkuloze in raka na dojki 14. januarja 1950 v zidanici v Pečovniku 44, kjer je zadnja leta preživela s prijateljico slikarko Theo Schreiber Gammelin (1906–1988). Na njeno željo jo je Thea pokopala na Svetini nad Štorami.

(vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Alma_Maksimiljana_Karlin)

Scroll to Top